Galvanska obdelava pomeni, da se v raztopini, ki vsebuje kovinske ione za prevleko, material ali izdelek, ki ga je treba prekriti, uporabi kot katodo, plast prevleke pa je mogoče pridobiti na površini substrata z elektrolizo. Med postopkom elektrolize se na vmesniku med elektrodo in elektrolitom pojavi kemična reakcija, anoda sprošča elektrone za oksidacijsko reakcijo, katoda pa absorbira elektrone za reakcijo redukcije.
Galvanizacija lahko pokrije plast enakomerne in dobre vezivne sile na materialih ali predmetih, da spremeni njihove površinske značilnosti in videz ter doseže namen zaščite ali dekoracije materiala. Med galvanizacijo je treba uporabiti enosmerni tok (nizka napetost, visok tok), gostoto toka in čas napajanja pa je mogoče pravilno nadzorovati, da se doseže zahtevana debelina prevleke.
Korozijsko odporni premazi so običajno uporabljene kovine, kot so cink, kadmij, baker, nikelj, ali zlitine, kot so cink-nikelj, nikelj-kositer, nikelj-baker, baker-cink itd. Glede na različne potenciale elektrod pri prevleki in navadne kovine tvorijo galvanski par, jih lahko razdelimo na anodne prevleke in katode. Obstajata dve vrsti premaza. V korozivnih medijih je potencial anodne prevleke bolj negativen kot potencial navadne kovine, kot je pocinkana ali kadmij na jeklu. Ko se prevleka poškoduje, se prevleka raztopi kot anoda, ki ima na jeklo elektrokemični zaščitni učinek, torej "žrtvovalno" zaščito. Debelejši kot je premaz, večja je zaščita. Potencial katodne prevleke je bolj pozitiven kot potencial navadne kovine. Na primer, aluminij, baker in nikelj so prevlečeni na jeklo. Ko je premaz poškodovan, bo premaz pospešil korozijo izpostavljenega dela osnovne kovine. Ščiti jo lahko le, če je popolnoma neprepustna. Zato mora biti premaz pozoren na njegovo tesnost in brez poškodb, zaščitna sposobnost pa določa njegovo poroznost. Poroznost je majhna, zaščitni učinek pa velik. Protikorozijski učinek je uporaba premaza za izolacijo zunanjega okolja, tako da korozivni medij ne more prodreti v osnovno kovino.
